Olivno olje ima v mojem življenju posebno vlogo že od malih nog. Že kot otrok sem poslušala babico, ki je prisegala nanj za skoraj vse. Če si imel razdraženo grlo, suho kožo ali si se urezel, je vedno rekla: Daš malo olivnega olja, pa bo bolje. V njeni kuhinji je bila steklenica z značilno temno zeleno tekočino vedno na pultu, pripravljena za vsak obrok in vsako priložnost.
Ko sem se preselila v svoje stanovanje, sem se hitro zavedla, da brez olivnega olja enostavno ne gre. Najprej sem ga uporabljala le za solate, a sčasoma sem začela eksperimentirati. Pokapano po popečeni zelenjavi, dodano na koncu kuhanja na testenine, pa celo namazano na sveže popečen kruh, vsak grižljaj je bil boljši. Kvalitetno olivno olje ima poseben okus, ki ti ostane v spominu.
A to ni vse. Ko mi je pozimi začela nagajati suha koža, sem se spomnila babičinega nasveta in pred spanjem nanesla nekaj kapljic olja na obraz. Bila sem presenečena. Zjutraj je bila koža mehka, navlažena in brez običajnega občutka zategovanja. Od takrat naprej je olivno olje postalo stalnica tudi v moji kozmetični rutini.
Poleg tega ga občasno uporabim tudi za nego las. Nanesem ga na konice, pustim delovati čez noč in naslednje jutro so moji lasje občutno bolj voljni in sijoči. Uporabno je, enostavno in predvsem naravno.
Zame je olivno olje nekaj več kot sestavina, je del navad, spominov in vsakodnevne skrbi zase. Vedno gledam, da kupim kakovostno, hladno stiskano olje s preverjenim poreklom, ker verjamem, da se to pozna tako v okusu kot pri učinkih na telo. In vsakič, ko ga odprem in začutim tisti znani vonj, me misli odnesejo nazaj v babičino kuhinjo, kjer se je vse skupaj pravzaprav začelo.
Z leti sem ugotovila, da je prav v preprostih, naravnih stvareh največ vrednosti. Olivno olje ni zgolj del kuhinje, je nekakšen most med tradicijo in sodobnim načinom življenja, ki mi vedno znova pride prav.…