Preden sem imela otroka, sem si mislila, da vem, kaj pomeni utrujenost, potrpežljivost in skrb. Potem pa je prišel on – majhno, nebogljeno bitje, ki je v trenutku spremenilo vse. Prve mesece sem živela v mešanici navdušenja, skrbi in neprespanosti. Vsak njegov pogled, gib ali nov zvok me je ganil bolj, kot sem si kadarkoli predstavljala.
Spomnim se, kako sem ga prvič sama kopala. Roke so se mi tresle, srce mi je razbijalo, a ko je začel uživati v vodi in se nasmehnil, sem skoraj zajokala. Takšni trenutki so mi pokazali, da te otrok nauči najbolj iskrenih čustev.
Zdaj, ko že malo hodi in odkriva svet, me vsak dan znova preseneča. Njegova radovednost, način, kako se ustavi pri vsaki mravlji ali pogledu na ptico – to me je naučilo se upočasniti. Gledati svet z njegovimi očmi je postala moja nova vsakodnevna praksa.
Imeti otroka je naporno, nepredvidljivo, a obenem nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Včasih pogrešam stari red in mir, a potem me pogleda, me objame ali reče nekaj popolnoma neverjetnega in vse ima znova smisel.
Ena od stvari, ki me je najbolj presenetila, odkar imam otroka, je, koliko se naučiš o sebi. Misliš, da si navajen odrekanja, a šele ko zanj vstaneš ob treh zjutraj petič zapored, spoznaš, kaj pomeni brezpogojna predanost. Ugotoviš, kje so tvoje meje in kako jih premikaš dan za dnem.
Prav tako se spremeni tvoja predstava o času. Ure letijo, dnevi minevajo v hipu, a hkrati ti vsak nasmeh, vsak ‘mami’ ali ‘tati’ ostane v spominu kot najdragocenejši trenutek. Zelo se trudim, da sem res prisotna, ko sem z njim, brez telefona, brez raztresenosti. Ker vem, da teh trenutkov ne bo mogoče ponoviti.
Otrok te nauči potrpežljivosti, ranljivosti in hkrati notranje moči, za katero nisi vedel, da jo imaš. V tem kaosu, ki mu pravimo starševstvo, sem našla najlepši red.