Že od nekdaj sem sanjala o tem, da bom imela kamin. Ne zaradi gretja, ampak zaradi tistega posebnega občutka, ki ga dajo ogenj, prasketanje drv in mehka svetloba v prostoru. Ko sva z možem kupovala hišo, sem imela samo eno prošnjo, da ima dnevna soba prostor za pravi kamin.
In res, hiša, ki sva jo na koncu izbrala, je imela kot nalašč kotiček za to. Sprva sva razmišljala o električnem kaminu, ker naj bi bil bolj praktičen in brez umazanije. Ampak nekaj v meni se ni moglo sprijazniti s tem. Hotela sem pravi ogenj, drva, vonj po dimu.
Po dolgih pogovorih in raziskovanju sva se odločila za klasičen kaminski vložek z dodatnim steklom. Postopek ni bil čisto enostaven: najti pravega mojstra, uskladiti dimnik in vse potrebne dovoljenja. A ko so bila dela končana in sva prvič zakurila, sem vedela, da je bilo vredno.
Ogenj nama je spremenil zimske večere. Namesto da bi vsak sedel za svojim ekranom, zdaj sediva skupaj na kavču, pogosto z vročim čajem v rokah in poslušava, kako drva pokajo. Obiskovalci vedno prvič pogledajo proti kaminu, kot da bi jih nekaj povleklo tja. In vedno se začne pogovor o tem, kako kamini prinesejo poseben občutek domačnosti.
Zame kamini niso samo vir toplote. So srce doma. Spomnim se, kako smo med božičem okoli njega postavili darila in kako je moj oče prvič, ko naju je obiskal, rekel: “Zdaj imate pravi dom.”
Čeprav zahteva nekaj dela; treba je nositi drva, čistiti pepel in skrbeti za dimnik; mi ni žal niti za trenutek. Kamini niso luksuz, kamini so občutek. In meni so prinesli točno to, kar sem si želela – toplino, ne le fizično, ampak tisto pravo, domačo.
Zdaj že razmišljava, da bi na terasi uredila še zunanji kamin ali ognjišče za poletne večere. Nekaj je v ognju, kar umiri in poveže ljudi. Tudi otroci ga obožujejo, najraje pečejo penice ali sedijo v tišini, kot bi tudi oni čutili posebno moč tega plamena.…